In sem šla. Priklopit svoje baterije. Polnilec sem našla na Viru, ki sem ga odkrila čisto slučajno. Spontano in v spletu okoliščin. In sem šla. Proti Viru, v odlični družbi in v želji po relaksaciji in premaknitvi stanja low batterie na malo višjo distanco. Šla sem tja, brez pričakovanj, brez vednosti, da ta otok resnično obstaja. Prišla sem, bilo je vroče, pričakovala sem tečne Hrvate, dobila pa lupčka ob prihodu. Verjetno bi ob družbi kakšne bolj žurersko nagnjene osebe poslušala kritike, a za moje stanje, je bilo več kot odlično. Mir, plavanje v morju, ki je mimogrede kristalno čisto in toplo, sedem knjig, možgani izklopljeni za kakšno inteligentnejšo razpravo in dobra družba, v mojem primeru prijateljica Polona. Kreme proti sončenju so zmanjkale že po dveh dneh. Ni škode, sem zapečena kot le srednje pečen čevapčič, če bi bila preveč bi bilo tako ali tako preveč sexy.